Nekaj ducatov zlasti pedagogov in vzgojiteljev se je v petek zbralo na posvetu Medobčinskega društva prijateljev mladine za Goriško o tem, kako otrokom pomagati ob stiskah, ki lahko vodijo v motnje vedenja in duševnega zdravja.
Če skušamo strniti, so odgovor spoštljivi odnosi in aktivnost, s fizično vred. Ali kot je povedala pediatrinja Anica Mikuš Kos, glavna gostja posveta, lahko najmlajšim pomagajo stvari, ki niso ne nič novega ne posebnega: “To so tisti viri, ki so pomagali človeštvu prej, ko ni bilo psihologov in psihiatrov. In to so predvsem odnosi v socialnih mrežah, družinski, predvsem šola, vrtec, vrstniške skupine, različne aktivnosti, od športnih dalje. In tudi zdrav način življenja.”
S tem je mogoče tako preprečevati vedenjske motnje kakor se spoprijeti z blažjimi oblikami. Med tiste, ki bi lahko bili “terapevti” - če naj se tako izrazimo - vsaj dokler bo od sistema priznanih poklicnih premalo, pa sodijo tudi učitelji na šolah.
“Dokler čakamo bolj obsežne, sistemke rešitve, moramo nekako preživeti. In ena od idej je, da bi se določeni, pozitivni transdiagnostični dejavniki vključevali v šolski sistem bolj integrirano s strani učiteljev. Torej tisti dejavniki, ki pozitivno delujejo na duševno zdravje, ne glede na to, s kakšnimi težavami se naš otrok ali mladostnik sooča.”
Tako jepredavatelj na novogoriški fakulteti za uporabne družbene študije Emil Karajić strnil zamisel, kako ob naraščnju težav z duševnim zdravjem pri najmlajših preseči pomankanje psihologov.
Ob tem je izpostavil, da se zdrav duh varuje že s pogovorom. Sodelavka Pedagoškega inštitutu Urška Štremfel pa je predstavila rezultate raziskave Pozitivni razvoj mladih v Sloveniji in naštela smernice, ki jih raziskovalci naslavljajo na družbo. Prva je, da se v mladih, tudi tistih s težavami, prepozna potenciale in ne išče ovir.
