Ni bilo še časa za počitek in razmislek po obsežni intervenciji na Krasu za pilota, domačina iz Mirna, Jerneja Ferletiča, ki je koordiniral svoje kolege iz različnih držav v zraku, si je pa zadnje dva dni le nekoliko oddahnil.
„Res je, končno se je situacija malo umirila, ampak mi smo še vedno pripravljeni, še vedno me kličejo, sprejemam klice in čakam, če eskalira, me bodo spet poklicali na Kras.“
Poznavanje domačega terena je bila prednost, poudarja, zato je bilo lažje usmerjati in tudi koordinirati, težje je bilo, ko se je požar bližal zaselkom in je bila odrejena evakuacija, a je bilo potrebno ohraniti mirno kri: „To je kot v knjigah, ko piše, ko je akcija, ni časa razmišljati o ničemer, mi smo se samo na nalogo koncentrirali, ker res ni bilo časa razmišljati, ne o domačih, nič drugega, kot le, kaj je trenutno potrebno narediti.“
Čeprav ima številne mednarodne izkušnje, pravi, da pri tako obsežni intervenciji gašenja požar še ni sodeloval: „V sredo zvečer, ko je bila evakuacija Mirna, sem prišel iz Ljubljane, ker sem bil dežuren za varovanje zračnega prostora, žena je klicala, da se Miren evakuira, sem na hitro dobil menjavo in pritekel dol. Potem so me pa zvečer poklicali, prav prijateljsko: Frle, imaš čas, mi imamo posadke skurjene, ker so že prej leteli? Sem rekel, bom skočil na Kostanjevico pogledati, kako lahko pomagam. Potem je pa vse samo naraščalo, je eskaliralo vse skupaj, kar naenkrat je bilo 15 letal v zraku. Noben ni bil na to pripravljen, prihajali so tujci, komunikacija je bila v več jezikih, da smo ljudi spravili čimprej, kjer smo jih potrebovali. Je bilo kar zahtevno, ja, stalno smo morali biti pripravljeni. “
Samo z enotnim delom, tako domačih sil kot tudi sil iz tujine, smo lahko uspeli je prepičan Frletič: „Pred 100 leti so se vsi ti borili v 1. svetovni vojni, sedaj smo isti narodi stopili skupaj, na istem območju.“
