Ogromno število kilometrov, goriških krajev in zadovoljnih obrazov se je v 40 letih vožnje bibliobusa Goriške knjižnice Franceta Bevka nabralo Miranu Treplaku, ki je danes zadnjič peljal svoj drugi dom k vrtcu Mavrica v Šempeter.
Sploh v prvih 14 letih službovanja je bilo precej naporno, se spominja, saj so pokrivali tudi območje tolminske in ajdovske knjižnice, zato so bili delavniki zelo dolgi, bibliobus pa si je moral utirati pot tudi zasneženih kotičkih na Kobariškem ali Tolminskem. „Moj delovni dan je na primer na tolminskem terenu se začel zjutraj ob sedmi uri, prišel sem nazaj ob osmih zvečer. Zelo kratki časi so bili med postanki, bibliobus je bil zelo dobro obiskan, takrat še ni bilo računalniške izposoje, so bili knjižni listki in zgodilo se je, na primer na Vrsnem, da je bila družina, ki je vzela 80 knjig in vsi ti knjižni listki, ki sem jih imel tam razgrnjene na pultu, je bilo treba v vsako knjigo potem vstavit knjižni listek.“
Sam obisk bibilobusa je bil v kraju svojevrsten praznik, v spominu mu bo ostala pridna bralka, ki je po knjige prišla kar s samokolnico, neka druga pa z nahrbtnikom, takih zgodb je bilo precej, pove z nasmeškom knjižničar, ki je leta 2005 prejel Čopovo priznanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije za izjemne uspehe na področju knjižničarstva.
Sodeloval je pri uvedbi avtomatizirane izposoje, pri izvedbi prvih organiziranih obiskih vrtcev, na njegovo pobudo so knjige popeljali tudi k zamejskim otrokom, prvič leta 2008, v Doberdob in Špeter, nato pa še v Bračan. Lahko pa se pohvali tudi z mehaničnimi spretnostmi, saj je sodeloval pri izdelavi treh bibliobusov. „V začetni fazi sem bil vedno sam in sem bil navajen samostojno funkcionirati, sploh pri tehničnih področjih, imel sem eno srečo, da sem na začetku svojega službovanja, v prvih letih, honorarno delal tudi še na Avtoprometu, ob sobotah in nedeljah sem vozil še avtobus, tako dodatno, in tam sem dobil precej izkušenj.“
Sicer pa meni, da smo na Goriškem dobri bralci, v zadnjih letih nekoliko pogreša starejše, je pa med mladimi zato več zanimanja za knjige, kar je glede na novo tehnologijo, zares pohvalno. Knjiga ne bo izgubila svojega mesta, je še mnenja.
In po čem si bodo dolgoletnega sodelavca zapomnili v Goriški knjižnici? Direktorica Irena Škvarč: „Mirana si bomo vsi zapomnili kot izredno prijaznega, delavnega človeka, ki je bil z dušo in srcem, tako pri nas – ne samo v goriški knjižnici – na celotnem Goriškem območju, kot tudi na Slovenskem knjižničarskem področju, poznajo ga vsi potujoči knjižničarji širom Slovenije.“
Na današnji zadnji delavni dan se mu je zahvalili tudi šempetrsko-vrtojbenski župan Milan Turk.
