Tako se je glasil zapis Jana Močnika, ki je po približno 20 letih zaključil s kariero profesionalnega košarkarja: ''Mislim, da se vse zgodi z nekim razlogom in tako tudi sam živim. Za vsakim svojim dejanjem moraš stati, ne glede na to, ali narediš prav ali narobe. Verjamem, da so bile vse stvari namenjene.''
36-letni Močnik, sicer doma iz Deskel, je bil član novogoriškega košarkarskega kluba, preden se je že pri rosnih 16 letih odpravil v Sežano, kjer se je spoznal s tempom prve slovenske lige. Z ljubljansko Olimpijo je igral v elitni Evroligi, okno v svet pa je zanj pomenila mladinska reprezentanca, predvsem evropsko prvenstvo za igralce do 20. leta starosti. Kasneje je bil razpet med tujino in domovino: poljski Poznan, Postojna, bližnje italijanske Udine, Slovan, Maribor, Peja na Kosovem, domžalski Helios, Široki v Bosni in Hercegovini, češki Olomoucko, leta 2019 pa je sledila vrnitev domov v Novo Gorico. Tekom kariere je dvakrat osvojil slovensko državno prvenstvo, trikrat slovenski pokal, enkrat pa Pokal Alpe Adria.
''V vsakem klubu in okolju sem spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi sem še vedno v kontaktu. Če bi pa res moral nekaj izpostaviti, je to sezona v Domžalah, v kateri smo s Heliosom osvojili dvojno krono. Ta čas smo preživeli skupaj kot ena družina. Pokazalo se je, da če kot kolektiv dihaš kot eno, lahko prideš daleč, ne glede na kvaliteto, znanje ali denar.''
Sedaj časa za počitek ni. Ko se ena pot konča, se začenja druga: ''Aktivno sodelujem kot trener v klubu, tudi v reprezentančnih akcijah, sodelujem tudi na mednarodnih izobraževanjih, kar me veseli. Mislim, da je to moja nova pot. Grem dan za dnem, pa vidimo, kako daleč bom prišel.''
Če bo kot trener vsaj približno toliko dober kot igralec, bomo o njem še veliko slišali.
(Foto: Facebook/Jan Močnik)
