V "zakotju" tedanje Goriške nastajali čudoviti predmeti, ki so potovali vse do Indije in Amerike

V srcu gozda, v žaru ognja so v 18. stoletju v Trebuši, v Laznah in na Lokvah nastajale steklenice, tanko lekarniško steklo, steklene plošče in ostali izdelki, ki so iz osrčja Trnovskega gozda, ki je bil takrat del dežele Goriške v Habsburški monarhiji, potovali v Trst in nato do španskih obal pa vse do Indije, viri pa poročajo celo do obeh Amerika.

Glažute, leseni obrati z naseljem za delavce, so bile dom steklarskih mojstrov, večinoma Čehov, ki so cehovsko varovali skrivnost obrtne veščine. Zgodovino glažutarstva, ki se je odvijala tudi na Goriškem, sedaj odstira Interregov projekt Sklada za male projekte Glass Routes ali Po poteh glažutarjev: „Smo sondirali približno dvajset kilometrov glažutarskih poti, po katerih so glažutarji hodili, bodisi to, da so tovorili kremenčev pesek iz doline Trebuše proti Lazni, potem smo sondirali recimo to pot, takozvana Trogarska pot, po kateri so umetelne glažutersko napihane izdelke iz Lazne tovorili vse tja do Lokvi, na Lokvah je bilo veliko skladišče, od tu so šli potem ti izdelki v Gorico, iz Gorice v Trst,“ razlaga Petra Kolenc, vodja projekta pri vodilnem partnerju ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa.

Raziskave so opirali na prispevek, ki ga je leta 1926 v znanstveni reviji v Trstu objavil zgodovinar Mario Ranieri Cossar, in odkrili, da gre za delček zelo obsežne dejavnosti, ki je bila za to območje takrat zelo pomembna. Karla Kofol iz Tolminskega muzeja, ki je zunanja sodelavec v projektu: „Ta dejavnost je bila na tem območju prisotna niti ne dobrih sto let, vsaj par desetletij kasneje, kot smo mislili do zdaj, in v tem času dejansko so v, lahko rečemo, v zakotju tedanje Goriške nastajali čudoviti predmeti, ki so potovali na različne konce naše dežele in tudi širše, izven govorimo, kako je bilo to zakoten prostor, kako se ni nič dogajalo, ampak dejansko so bile glažute v središču gospodarskega dogajanja tega prostora.“

Enotnost tega prostora je zato pomemben vidik projekta, pri katerem je pridruženi partner ERPAC-Ente Regionale Patrimonio Culturale, ocenjuje Alessandra Martina, vodja projekta pri Pokrajinskem muzeju v Gorici. Ta hrani nekatere najpomembnejše glažutarske izdelke tega območja. In kateri so najbolj zanimivi? „Posebej so zanimive mogoče te temne steklenice za vino, za prodajo tako imenovanega španskega vina, ki so jih prodajali v Indije, oziroma, v dežele na vzhodu. Zanimivi so tudi izdelki za vsakdanjo rabo in za rabo v farmaciji.“

V raziskovanje so se na terenu vključili tudi domačini, ki nastopajo tudi v krajšem dokumentarnem filmu, ki nastaja, sicer pa so v sklopu 200.000 evrov vrednega projekta nastale razstave, ki so na ogled pri gostincih, v Gostilni Lokve in Winkler, strokovni zbornik o glažutarstvu na Slovenskem, aprila, ob zaključku projekta pa še „crème de la crème,“ kot pravi Petra Kolenc, in sicer katalog popisa vseh ohranjenih glažutarskih izdelkov.