Beneficiran staž za kmete in lastna maloprodajna mreža - rešitev za domače agroživilstvo?

Slovenija ima relativno majhno število maloprodajnih trgovskih družb, ki so obenem pod pritiskom raznih dobaviteljev in proizvajalcev, tako domačih kot tujih. Tako da so na trgovskih policah izdelki domačih proizvajalcev večkrat prezrti, je bilo med drugim slišati na nedavnem srečanju združenja Po Primorsko, katerega sestavlja 11 primorskih agroživilskih podjetij.

Kmetijska zadruga Tolmin, na primer, zaradi teh razlogov krepi mrežo svojih maloprodajnih trgovin, ki so jo razprostrli od Bovca do Goriških Brd, pred kratkim pa jo ji dodali še poslovalnico v Kopru.

Nikola Šavle, direktor Kmetijske Zadruge Tolmin: „Mi imamo kar dobre izkušnje z našo maloprodajno mrežo v Posočju, kljub temu, da imamo tudi tam konkurenco, imamo vse velike trgovce, diskonterje in tako naprej, ampak nekako ohranjamo ta naš tržni delež, ga v nekaterih primerih tudi krepimo in na podlagi tega, ker vidimo, da znamo biti dobri, smo se odločili, da gremo tudi v druge kraje.“

Na ta način krepijo svojo maloprodajno mrežo, obenem pa tako kupcem bistveno lažje približajo lokalne izdelke. Ti pa so, dodaja, Šavle, dražji od konkurence ravno na račun kakovostnih surovin in daljših postopkov zorenja, ki ne vključujejo pospeševalcev in ojačevalcev okusov. „Pri nas vse nastaja res naravno, tako kot je to nastajalo včasih in seveda to za sabo potegne tudi višjo proizvodno ceno.“

Vendar se vse začne in konča pri kmetih, poljedelcih in rejcih. Na podeželju je že dalj časa opažati opuščanje kmetijskih površin, opozarja Miran Božič, direktor Mlekarne Planika: „Mi v letošnjem letu odkupujemo od šestdesetih tolminskih kmetov in res primerjava s časom pred osamosvojitvijo Slovenije, se pravi, govorimo o trideset, štirideset let nazaj, je v Planiko, mlekarno Planiko oddajalo skoraj tisoč tolminskih kmetov. Ta upad je seveda gromozanski, drastičen, da tako rečem, ampak na drugi strani pa to ni korelacija s količino namolženega mleka, seveda vse manjše kmetije so že, da rečem, kar pred mnogimi leti opustile kmetovanje in ta proces žal še teče naprej.“

Posebno tam, kjer ni naslednika. Kljub povedanemu pa je nekaj mlajših kmetovalcev, ki povečujejo svoje črede, se modernizirajo s pomočjo digitalizacije in robotizacije. Zato slika v Posočju ni tako črna, kot jo na prvi pogled prikazujejo številke. „Je pa dejstvo, da se mladi danes odločajo, če je ekonomski interes, neka inercija, po neki tradiciji tega praktično več ni.“

Na nedavnem srečanju partnerjev skupine Po Primorsko je bilo iz vrst županov tudi slišati pobudo o beneficiranem stažu za kmete. Božič je skeptičen glede tega, da bi taka pobuda dosegla svoj namen. Stojan Hergouth, direktor podjetja Kras pa, po drugi strani meni, da ideja ni slaba: „S čim se danes srečujemo, da so recimo gospodarji še vedno pretežno moja generacija. Imeti gospodarja pri petinšestdesetih letih ne in sina, starega štirideset let, to pomeni, da je on že prišel, skoraj srednja leta - ta cikel je za sodoben svet prepočasen in verjetno bi beneficiran staž do neke mere ta cikel pospešil,“

razmišlja Hergouth.