V 86. letu starosti se je 29. junija poslovil Jože Šušmelj, rojen na Voglarjih, ki je leta 1990 postal najprej jugoslovanski in nato tudi slovenski generalni konzul v Trstu. Na Goriškem in širše po Sloveniji ter zamejstvu si ga bodo zapomnili predvsem po njegovem prispevku pri čezmejnem sodelovanju na Goriškem.
Vedno je poudarjal povezovalno vlogo slovenske manjšine. Bil je tudi dolgoletni član in predsednik slovenskega dela Stalne slovensko – italijanske komisije za uresničevanje določil Videmskega sporazuma, novogoriški občino je vodil osem let, od leta 1974. Leta 2014 je dobil nagrado Mestne občine Nova Gorica za življenjsko delo.
Osnovno šolo je obiskoval v Voglarjih pri Trnovem, nižjo gimnazijo pa v Dobravljah in Novi Gorici. V Tolminu je končal učiteljišče. Leta 1964 je diplomiral kot univerzitetni diplomirani sociolog na ljubljanski univerzi. Za diplomsko nalogo je skupaj z Marjanom Tavčarjem prejel Prešernovo nagrado za študente. Že med študijem je bil družbeno aktiven. Deloval je v vodstvu Zveze študentov ljubljanske univerze in bil dve leti odgovorni urednik študentskega glasila Tribuna.
Petdesetletno javno delovanje Jožeta Šušmelja zaznamujeta predvsem dve obdobji: osemletno vodenje novogoriške občine in osemnajstletno delovanje pri jugoslovanskem in slovenskem zunanjem ministrstvu.
Vzporedno z javnim delovanjem je nastajalo tudi obsežno Šušmeljevo publicistično in raziskovalno pisanje: Na razpotju življenja (2002 – skupaj z ženo Olgo), Zgodba o zakonu (2003), Trpko sosedstvo (2009), Bitka za partizansko Trnovo (1010), Zgodbe s Trnovske planote (2011), Voglarji (20011), Andrej baron Winkler (2014) in Štefan Širok (2023). Sestavni del Šušmeljeve publicistike pa je tudi njegovo uredniško delovanje.
Članke in razprave je objavljal v Tribuni, Goriških srečanjih, Primorskih srečanjih, Primorskih novicah, Primorskem dnevniku in drugod.
Rodil se je v Voglarjih v novogoriški občini pred 86 leti. Učiteljišče je končal v Tolminu, nato pa je diplomiral iz sociologije na ljubljanski univerzi. V letih 1974-1982 je kot predsednik Skupščine Občine Nova Gorica vodil občino in veliko prispeval k stikom s sosednjo Občino Gorico. Imenovan je bil za jugoslovanskega in kasneje za slovenskega generalnega konzula v Trstu. Bil je tudi dolgoletni član in predsednik slovenskega dela Stalne slovensko–italijanske komisije za uresničevanje določil Videmskega sporazuma. Deloval je tudi kot publicist, objavil je številne članke in razprave, dve leti je bil odgovorni urednik Tribune. Leta 2012 je prejel nagrado Mestne občine Nova Gorica za življenjsko delo.
Žalna seja bo v sredo, 3. julija ob 9. uri v veliki dvorani novogoriške Občinske palače, ob 10. uri bo sledilo javno slovo na pokopališču v Stari Gori, nato pa pogreb v najožjem družinskem krogu. V veliki dvorani novogoriške Občinske palače bo odprta žalna knjiga. Vpis bo mogoč v sredo, 3. julija 2024, od 10.00 do 18.00, in v četrtek, 4. julija, ter petek, 5. julija, od 8.00 do 18.00.
(Foto: Leo Caharija)
