Projekt zapornic na Vršiču sprožil nezadovoljstvo v dolini Trente

V Trenti in Bovcu narašča nezadovoljstvo zaradi postavitve zapornic na cesti čez prelaz Vršič. Projekt, ki naj bi omejil parkiranje in kasneje tudi promet, je že v izvajanju, dokončan pa naj bi bil jeseni. Kljub dvema javnima obravnavama domačini opozarjajo, da pri odločitvah niso bili povsem vključeni. Kot pravi nekdanji župan Bovca Siniša Germovšek, projekt poteka brez gradbenega dovoljenja, »na podlagi tako imenovane 'večje družbene koristi'.«

Sistem zapornic naj bi začel delovati septembra, izven glavne sezone, a številni opozarjajo, da bo prehod prek njih počasnejši in lahko povzroča dodatno gnečo. Največ kritik pa leti na novo število parkirišč, saj bo teh po novem le 92, kar je precej manj kot v preteklosti. »Na začetku je bilo rečeno, da bo 150 do 160 parkirišč, potem pa se je začelo zmanjševati. Nekaj s strani Triglavskega narodnega parka, nekaj Zavodov za varstvo narave in kulturne dediščine. Moje mnenje je, da je 92 parkirišč veliko premalo,« pravi bovški župan Valter Mlekuž.

Dodaja pa, da je bilo stanje na Mangartskih vratih brez urejanja parkiranja kaotično: »Planinci, ki so šli v gore že ob štirih, so zabarikadirali cesto, tako da je večkrat morala posredovati celo policija.«

Po prvotnih načrtih naj bi zapornice omogočale le enosmerni prehod v časovnih oknih, kar bi lahko povzročalo zastoje. »To je samo prvi korak, ki bo v naslednjih kratkih letih pomenil drastično zapiranje prometa, tako kot so drastično znižali parkirna mesta. Tako bodo kar iz 'lufta' potegnili neko številko, koliko avtov spustimo, pa pika,« opozarja Germovšek.

Na primorski strani se krepi občutek izključenosti. »Naša stran ni bila sorazmerno vključena v pripravo tega projekta. Ne gre le za Trento, temveč za širše Posočje. Ta cesta ni zaprta kot Mangart – gre za tranzitno cesto državnega ranga, o posledicah pa ni nobenih simulacij ali izračunov. Gre za klasično 'postavljeni pred dejstvo', bomo že videli, kako bo,« še dodaja Germovšek.

V Trenti se bojijo, da bo Vršič postal eksperiment brez celostnega pristopa, ki namesto varovanja narave prinaša gospodarsko škodo in omejeno dostopnost ter, da bo z njim nazadovala tudi lokalna skupnost in gospodarstvo.