NOVA GORICA, Kulturni dom - Glasbeni abonma; 46. koncertna sezona, 2. koncert : ENSEMBLE DISSONANCE
16 novembra @ 20:15
ENSEMBLE DISSONANCE
Lana Trotovšek, violina
Janez Podlesek, violina
Fantazija in fuga v g-molu, BWV 542 je v izvirniku orgelska skladba, ki jo je Johann Sebastian Bach napisal leta 1720 za avdicijo za mesto organista v Hamburgu. Fantazijo (namesto bolj običajnega preludija), ki napoveduje oblikovno svobodo in improvizacijo, je Bach kot izvrsten organist oblikoval logično in disciplinirano, skoraj razumsko, vendar pa je vanjo vlil rapsodičnost in dinamičnost. Izvrstna umetnina, ki predstavlja vrhunec harmonije baročnih fug, je s svojimi kvintnimi cikli revolucionirala pojem fuge kot oblike. Čeprav Bach mesta organista v Hamburgu ni dobil, ta fuga – znana tudi kot »velika« – še danes predstavlja krono njegovega orgelskega opusa.
Koncert za violino, godala in continuo št. 2 v E-duru, BWV 1042 odpre po značaju svetel prvi stavek Allegro, pri katerem je Bach izhajal iz oblike ritornella, značilne za Vivaldijeve in baročne koncerte. Posluževal se je tudi drugih značilnosti, kot je na primer motivična gradnja, celoto je oblikoval v dovršen dialog med solistom in spremljevalno skupino ripieno v obliki da capo, pri katerem nobena stran ne prevlada nad drugo. Čeprav se ravnovesje med solistom in spremljevalnim ansamblom vseskozi ohranja, postane osrednja glasbena ideja stavka – izrazit motiv razloženega akorda, ki spominja na Vivaldijeve violinske koncerte – izhodišče za glasbeni razvoj in subtilne virtuozne okraske. Osrednji Adagio je s svojo spevnostjo skorajda arioznega značaja, v njem se violina prefinjeno prepleta z umirjeno in ponavljajočo se ostinatno basovsko linijo. Sklepni Allegro assai je v obliki rondoja plesno zasnovan in temu primerno živahen. V tem stavku Bach vse bolj poudarja bravurozne plati violine, dokler se na koncu ne vrne sklepni refren, ki se v hitrem ritmu silovito zapodi v zaključek.
V Koncertu za violino št. 1 v a-molu, BWV 1041, tako kot v preostalih dveh iz tega časa, osrednji stavek zveni kot arija brez besed: je liričen, izrazno topel in nekoliko melanholičen. Prvi stavek se začne z oznako Allegro, čeprav ta ni izrecno zapisana, in je zasnovan v dvodobnem metrumu (dvočetrtinskem) ter v obliki ritornella. Kot je značilno za vse Bachove koncerte, je odnos med solistično violino in ansamblom uravnotežen in se razteza od tekmovalnega h kolektivnemu. Sklepni stavek Allegro assai je živahen, plesno zasnovan in blizu srednjeveškemu angleškemu plesu giga v triosminskem metrumu. V njem je v oblikovnem smislu mogoče zaslutiti konture rondoja.
Arioso iz Kantate BWV 156 je priredba uvodnega stavka, Sinfonie, iz sakralne kantate »Ich steh mit einem Fuß im Grabe«, ki je bila prvič izvedena v Leipzigu tretjo nedeljo po epifaniji, konec januarja 1729. Gre za enega tistih očarljivih Bachovih počasnih stavkov, ki prevzema s svojo izvrstno melodično idejo. Glasba je, kot bi lebdela, kot sanjarjenje in je prirejena za različne zasedbe, od solo kitare do vokalne skupine. Čeprav je skladba elegantna in lirična, ima zapleteno zgodovino. Sinfonia je v izvirniku napisana za oboo, godala in generalni bas, očitno pa je nastala na podlagi starejšega, danes izgubljenega koncerta za oboo. Bach jo je pozneje predelal v osrednji stavek svojega Koncerta za čembalo v f-molu, BWV 1056.
Koncert za dve violini, godala in continuo v d-molu, BWV 1043 je izvrsten primer Bachove »kontrapunktične genialnosti«. Violini uporablja kot neodvisna glasova. Baročni mojster kontrapunkta razkriva svoj izjemen talent v povezovanju in organizaciji glasbenega gradiva. Koncert se začne s fugato z dvema kontrastnima temama, ki ju nato razvija v obliki ritornella, uporabljajoč tonaliteti g-mola in c-mola. Pred zaključkom stavka ponovno zaslišimo začetno temo. Čeprav opera ni bilo Bachovo področje, je bil kljub temu sposoben ustvarjati spevno – melodično glasbo, kar pride do izraza v drugem stavku tega koncerta Largo, ma non tanto. V sicilijanskem ritmu z dvanajstosminskim metrumom se violini prekrivata in prepletata. Obliko fuge napolni z močnim čustvom globoke vsebine. Po tem nežnem dialogu obeh violin nastopi sklepni Allegro, ki prav tako temelji na imitaciji in ponavljanju. Še bolj kot v prvem stavku se tu kažejo zametki sonatne oblike, preseneti pa tudi kratkotrajna modulacija v g-mol, preden se v zaključnem ritornellu znova vrne v domači d-mol.
Ljubljanski komorni ansambel Ensemble Dissonance deluje v različnih zasedbah, od godalnega kvarteta do komornega orkestra, njegov repertoar pa sega od baroka do sodobne glasbe in občasno tudi drugih glasbenih zvrsti. Posveča se poustvarjanju komorne glasbe na visoki umetniški ravni, naročanju novih kompozicij, sodelovanju z uveljavljenimi domačimi in tujimi umetniki ter vključevanju mladih ustvarjalcev in poustvarjalcev. V ansamblu se povezujejo člani Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pedagogi Akademije za glasbo v Ljubljani ter samostojni glasbeni umetniki. Ensemble Dissonance se je v zadnjih letih uveljavil kot rezidenčni komorni orkester Festivala Ljubljana, kjer redno nastopa na poletni in zimski ediciji festivala, na Slovenskih glasbenih dnevih in v sklopu lastnega cikla. Ustanovitelj in umetniški vodja ansambla je violončelist Klemen Hvala, njegovo delovanje pa zaznamujejo programska drznost, povezovanje različnih slogovnih obdobij in promocija bogate glasbene zgodovine slovenske prestolnice. Klemen Hvala je tudi podpisan pod obe priredbi skladb nocojšnjega koncerta.
Lana Trotovšek je slovenska violinistka, ki deluje kot solistka, komorna glasbenica in pedagoginja. Študirala je v Ljubljani, Salzburgu in Londonu, med njenimi učitelji pa so bili Majda Jamšek, Volodja Balžalorsky, Primož Novšak, Ruggiero Ricci, Vasko Vasilev, Boris Brovcin, Izak Raškovski in Rivka Golani. Kot solistka je nastopila z orkestri, kot so Londonski simfonični orkester, Londonski kraljevi filharmonični orkester, Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga, Orkester Majskega glasbenega festivala v Firencah in Simfonični orkester RTV Slovenija. Sodelovala je s svetovno uveljavljenimi dirigenti, med njimi z Zubinom Mehto, Valerijem Gergijevom, Gianandreo Nosedo, Rafaelom Payarejem in Vasilijem Petrenkom. Ob osrednjem violinskem repertoarju se posveča tudi sodobni glasbi in manj izvajani literaturi; med drugim je izvedla koncerte Tan Duna, Deirdre Gribbin in Howarda Blaka ter z Ensemble Dissonance krstno predstavila violinski koncert Huga Wolfa. Je članica Tria Greenwich, profesorica violine na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu in na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter prejemnica nagrade Prešernovega sklada.
Violinist in pedagog Janez Podlesek je diplomiral na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu Primoža Novšaka in tam končal tudi podiplomski študij. Petnajst let je bil koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije, od leta 2018 pa deluje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer poučuje violino in komorno glasbo ter vodi Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL. Kot solist se pogosto posveča delom slovenskih skladateljev. Med pomembnejšimi so izvedbe skladb Uroša Kreka in Nine Šenk, med njimi tudi krstna izvedba njene skladbe Into the Shades na Svetovnih glasbenih dnevih leta 2015. Redno sodeluje z Ensemble Dissonance, triom Clavimerata in pianistom Janom Severjem.
Spored
Johann Sebastian Bach (1685–1750)
Fantazija in fuga v g-molu, BWV 542 (prir. Klemen Hvala)
Koncert za violino, godala in continuo št. 2 v E-duru, BWV 1042
-
Allegro
-
Adagio
-
Allegro assai
Koncert za violino, godala in continuo št. 1 v a-molu, BWV 1041
-
Allegro
-
Andante
-
Allegro assai
Kantata »Ich steh mit einem Fuss im Grabe«, BWV 156 (prir. Klemen Hvala)
- Sinfonia v f-molu. Arioso
Koncert za dve violini, godala in continuo v d-molu, BWV 1043
-
Vivace
-
Largo, ma non tanto
-
Allegro