Planine v Posočju ostajajo žive, a kdo bo na njih delal?

Jožko Vončina s Posoškega razvojnega centra: "Pravzaprav planine ostajajo pri istem številu kot v zadnjih nekaj letih, mogoče 10 ali 15 let nazaj. Tudi število živali ostajaj v nekih okvirjih. Edina zadeva, ki pa je zanimiva oz. drugačna, je to, da je manj kmetij, ki pa imajo mogoče kakšno žival več oz. kdo od drugod prižene živali na planino."

Izzivi zajemajo od pomanjkanja vode zaradi podnebnih sprememb, zahtevnih delovnih pogojev in slabe infrastrukture do sobivanja z divjadjo in velikimi zvermi. Vončina navede tudi staranje kmetov in "pomanjkanje usposobljene delovne sile. Sicer je to precej odvisno tudi od organizacije na planini, ampak je v tem 4-mesečnem obdobju oz. kakšnem tednu več ali manj delovna sila potrebna in takrat je ni ravno enostavno najti."

Ključno je predvsem, da planinsko pašništvo postane ekonomsko vzdržno in privlačno tudi za mlajše generacije: "S pravo organizacijo se ekonomsko izplača, na kar kaže tudi to, da se planinsko pašništvo ohranja, ponekod tudi uspešno razvija. Da se to ekonomsko izplača, pripomore tudi to, da je Posočje v zadnjih letih v poletnem času zelo dobro obiskano s strani turistov in mislim, da bi z nekimi dodatnimi vsebinami to lahko bilo še bolj zanimivo."

Pomembno priložnost predstavljajo tudi lokalni izdelki, a proizvajalci opozarjajo na zakonodajne ovire, ki pa se po besedah Vončine premikajo v boljšo smer. Posoški razvojni center medtem razmišlja o vzpostavitvi podjetniškega centra za razvoj kmetijstva in predelave ter posebne nacionalne poklicne kvalifikacije za pastirje in sirarje na planinah.

Udeleženci posveta so se strinjali, da bo za prihodnost planinskega pašništva nujno sodelovanje države, lokalnih skupnosti, kmetijstva in turizma. Predvsem pa morajo predlogi čim prej prerasti v konkretne rešitve, ki bodo ljudem omogočile, da bodo na planinah lahko še naprej delali in od tega tudi dostojno živeli.